Nova Gorica
Nova Gorica | |
|---|---|
 | |
| Vzdevek: Mesto vrtnic | |
  Nova Gorica Geografska lega v Sloveniji | |
| Koordinati: 45°57′21.18″N 13°38′35.67″E / 45.9558833°N 13.6432417°E | |
| Država |  Slovenija |
| Statistična regija | Goriška |
| Tradicionalna pokrajina | Primorska |
| Občina |  Nova Gorica |
| Površina | |
| • Skupno | 3,5 km2 |
| Nadm. višina | 93,4 m |
| Prebivalstvo (2026)[1] | |
| • Skupno | 12.950 |
| • Gostota | 3.700 preb./km2 |
| Časovni pas | UTC+1 |
| • Poletni | UTC+2 |
| Poštna številka | 5000 Nova Gorica |
| Zemljevidi | |
Nova Gorica - Mestno jedro | |
| Lega | Mestna občina Nova Gorica |
| RKD št. | 487 (opis enote)[2] |
Nôva Goríca (, v Novi Gorici) je mlado in po velikosti trinajsto mesto v Sloveniji s 13.000 prebivalci (2025) ter regionalno središče Goriške statistične regije oziroma severne Primorske. Nova Gorica, ki je nastala po koncu 2. svetovne vojne zaradi delitve ozemlja med Italijo in Jugoslavijo, je sedež mestne občine Nova Gorica, upravne enote in več visokošolskih ustanov: Univerze v Novi Gorici (ki vključuje Akademijo umetnosti) in Nove univerze, kot tudi dislocirane enote Fakultete za vede o zdravju Univerze na Primorskem. Danes Nova Gorica obsega še predele in zaselke Ledine (Cankarjevo naselje), Grčna, Barje, Ošljek, Ščedne, manjši (zahodni) del Kromberka (Pri Hrastu), del hriba Kostanjevica s frančiškanskim samostanom, severozahodni del/pobočje Panovca ter obmejno območje z železniško postajo in industrijsko cono za zahodu. Kot obmejno mesto Nova Gorica sestavlja aglomeracijo z okoliškimi naselji na slovenski strani meje, ki se deloma stikajo z njo (Solkan, Kromberk, Pristava, Rožna dolina, Stara Gora, Ajševica, Loke) z več kot 20.000 ljudmi, skupaj s Šempetrom in Vrtojbo, ki sta v svoji občini, pa preko 26.000. Pogojno se lahko šteje tudi kot del čezmejne sklenjene urbane celote - konurbacije z mestom Gorico, ki je od nove povojne razmejitve v Italiji, in z okoliškimi naselji v Italiji, kjer živi tudi slovenska manjšina. Skupno območje ima okoli 60-70.000 prebivalcev.
Skupaj z italijansko Gorico je bila evropska prestolnica kulture leta 2025, ki jo je predsednik Odbora za kulturo in izobraževanje CULT (Evropski parlament) poimenoval kot najbolj izjemno evropsko prestolnico doslej[3].
Geografija
[uredi | uredi kodo]Nova Gorica je v zahodni Sloveniji. Mesto se razprostira na površini 3,75 kvadratnih kilometrov in leži v zgodovinski regiji Primorska, blizu italijanske meje. Okolico mesta zaznamujejo Julijske Alpe na severu in reka Soča na zahodu. Nova Gorica tvori čezmejno pobrateno mesto s sosednjo Gorico v Italiji.
Geologija
[uredi | uredi kodo]Širše območje Nove Gorice pripada Goriško-vipavskemu sinklinoriju, ki tu predstavlja avtohtoni del tektonske enote Dinaridov. Nova Gorica skupaj s sosednjima mestoma Solkanom in Šempetrom pri Gorici stoji na spodnji rečni terasi reke Soče kvartarne starosti. Proti severu terciarni nanosi preidejo v bel, zrnast rudisten apnenec turonijske (zgornja kreda) starosti na območju Svete Gore ter Sabotina, vmes pa se nahaja še manjša zgornja rečna terasa kvartarne starosti. Blok turonijskega apnenca je omejen s prelomi. Proti vzhodu in jugu Novo Gorico obkrožajo terciarna gričevja (proti območju gozda Panovca), ki jih tvori fliš laporja in peščenjaka gubastega nastanka. Flišna so tudi Goriška brda proti severozahodu Nove Gorice. V dolini Korenskega prekopa, ki sicer teče skozi območje gozda Panovca, se prav tako nahajajo terciarni aluvialni nanosi. Flišne plasti so nastajale s sedimentacijo iz sever-severozahodne smeri, razmejitev plasti pa zaradi plasti temeljnih kamnin na pobočjih proti Grgarju ni mogoče ugotoviti. Na stičišču laporja, peščenjaka ter apnenca prevladuje pobočna breča ter grušč kvartarne starosti. Proti severo-severozahodu območje prehaja na Trnovski pokrov, ki je grajen večinoma iz apnencev zgornjetriasne–srednjejurske starosti. Severna razmejitev Goriško-vipavskega sinklinorija je težko določljiva, saj se plasti Sabotina podrivajo pod flišne plasti, celotno območje širše Vipavske doline pa je močno prekrito s sedimenti, zato je sledenje točne meje flišnih plasti močno otežkočeno.[4]
Severozahodno od Solkana se nahaja kop apnenice cenomanijske starosti, južno od Nove Gorice pa je več odprtih kopov proda, ki jih je nanesla reka Soča. V flišnih plasteh v okolici Nove Gorice se pojavljajo nekateri gospodarsko neugodni vložki premoga v obliki nekajcentimetrskih plasti ter posameznih leč.[4]
Zgodovina
[uredi | uredi kodo]Mesto Gorica je bilo osvobojeno 2. maja 1945. Na pritisk ZDA in Velike Britanije je bilo ozemlje takratne Julijske krajine razdeljeno z Morganovo demarkacijsko linijo na coni A in B. Ozemlje, kjer je kasneje zrasla Nova Gorica je pripadalo coni A, ki je bila pod angloameriško zavezniško upravo.
10. februarja 1947 je bila podpisana pariška mirovna pogodba med Italijo in Jugoslavijo, ki je stopila v veljavo 15. septembra istega leta. Nova meja je potekala po tako imenovanem francoskem predlogu. Od Gorice je meja odtrgala skoraj vse naravno zaledje: Soško in Vipavsko dolino, del Goriškega krasa, Brda, Trnovski gozd in Banjšice. Tako je severna Primorska ostala brez upravnega, gospodarskega in kulturnega centra. Zamisel za novo središče Goriške se je rodila že kmalu zatem, ko so bile znane odločitve glede nove zahodne meje Jugoslavije, odločitev za gradnjo pa je dal politbiro CK KPJ.
.jpg)
Sklep, da se prične graditi Novo Gorico, je v Ljubljano prinesel Miha Marinko, tedanji predsednik vlade LRS, in za gradnjo zadolžil ministra za gradnje Ivana Mačka.
Okrajni izvršni odbor je 18. aprila 1947 ustanovil poseben delovni odbor, ki je bil zadolžen za gradnjo novega mesta. Kmalu so bili izdelani tudi prvi urbanistični načrti za gradnjo na Solkanskem polju. Izmed teh je bil izbran načrt prof. inž. Edvarda Ravnikarja. Na izbranem ozemlju se je v jedru nahajalo goriško pokopališče, do katerega je vodila cesta sv. Gabrijela (današnja Erjavčeva ulica) mimo ene izmed goriških opekarn in stanovanjske naselbine za železničarje, zaposlene na bližnji postaji. Na mokrotnih travnikih ob potoku Koren je bilo le nekaj samotnih kmetij. Za mesto se je uveljavljalo ime Nova Gorica. Tako ga je označeval sodobni tisk in graditelji, čeprav se je uradno prvič pojavilo 7. novembra 1949 kot sestavni del krajevnega ljudskega odbora Solkan, kot mesto in občina pa šele 19. aprila 1952, v zakonu in razdelitvi Ljudske Republike Slovenije na mesta in okraje.
V oktobru in novembru leta 1947 so prve skupine delavcev začele s pripravljalnimi deli, tj. gradnjo pomožne obhodne ceste, ki bi povezala Solkan s Šempetrom, ter obnovo železniške postaje in železniških prog. Ta pripravljalna dela so od vsega začetka spremljali razni problemi: pomanjkanje gradbenega materiala, predvsem pa delovne sile in denarja za investicije. Vse to sta nadomeščala politična propaganda in resnični zanos. Pomemben je bil sklep Ljudske mladine Jugoslavije, da bodo v letu 1948 na gradbišču nastajajočega mesta organizirali mladinske delovne brigade. Slovenska mladina je sodelovala s 3000 brigadirji, 2000 jih je bilo iz drugih republik. Brigade so ostale na gradbišču tri mesece in so bile naseljene v stari opekarni. Mladinske delovne akcije so imele velike delovne učinke pri nizkih gradnjah. Poleg mladinskih delovnih brigad so na gradbišču delala tudi gradbena, mizarska, tesarska in druga podjetja. Gradila so delavsko naselje in pričela z visokimi gradnjami. Kljub težavam zaradi informbirojevskega spora so se dela po 1948 uspešno nadaljevala. Do konca leta 1950 je bilo dograjenih pet stanovanjskih blokov, štirje so bili v končni fazi; v mestu je prebivalo 700 ljudi, v delavskem naselju pa 150 delavcev.
Z letom 1952 so usahnile republiške dotacije. Gradnja Nove Gorice je odslej slonela na goriškem gospodarstvu. Pravi razvoj mesta se je začel z združevanjem in ukinitvijo okrajev 1965. Po tem obdobju se je Nova Gorica uveljavila kot obmejno mesto s perspektivami na področju terciarnih dejavnosti in postopoma prevzemala funkcijo prejšnje Gorice. Zgrajenih je bilo veliko pomembnih gospodarskih podjetij, leta 1952 je bil ustanovljen Goriški muzej, leta 1965 pa zdravstveni dom. Od leta 1969 v Novi Gorici deluje Primorsko dramsko gledališče, zdaj SNG Nova Gorica, kjer gostuje tudi Mestna galerija Nova Gorica, v mestu pa so še Kulturni dom Nova Gorica in nekaj zasebnih prodajnih ali društvenih galerij z občasnimi razstavami: Galerija Artes, Galerija Frnaža, Galerija Gong. Z Evropsko prestolnico kulture je mesto pridobilo še interpretacijski center EPIC, Super osmico, Xcenter in obnovljen rafutski park z Drevesno simfonijo.
Leta 1975 podpisan osimski sporazum med Italijo in Jugoslavijo, ki je dokončno določil mejo med državama. Posledica tega je bila gradnja mejnega prehoda v Vrtojbi (leta 1981) in sabotinske ceste, ki je povezala Brda z Novo Gorico (1985). Leta 1982 je bila zgrajena cerkev Kristusa Odrešenika, ki je 15. marca 2004 postala sostolnica Koprske škofije. Industrija je tako napredovala, da je leta 1987 že predstavljala 50 odstotkov bruto domačega proizvoda. Mesto se je razvijalo tudi na področju igralniškega turizma. Družba HIT d.d. je iz majhnega gostinskega obrata postala največji ponudnik zabaviščnih in igralniških storitev.
Izobraževanje
[uredi | uredi kodo]V širšem mestnem območju so štiri osnovne šole: Osnovna šola Milojke Štrukelj s podružnično šolo Ledine, Osnovna šola Frana Erjavca, Osnovna šola Kozara ter Osnovna šola Solkan.
Srednješolsko izobrazbo zagotavljata Gimnazija Nova Gorica ter Šolski center Nova Gorica, katerega sestavlja sedem organizacijskih enot: Strojna, prometna in lesarska šola, Elektrotehniška in računalniška šola, Gimnazija in zdravstvena šola, Biotehniška šola (locirana v Šempetru), Srednja ekonomska in trgovska šola, Višja strokovna šola in Medpodjetniški izobraževalni center (MIC).
Nova Gorica je tudi sedež več visokošolskih ustanov: Univerze v Novi Gorici (ki vključuje Akademijo umetnosti) in Nove univerze, kot tudi dislocirane enote Fakultete za vede o zdravju Univerze na Primorskem.
V centru mesta ima v novi stavbi sedež Goriška knjižnica Franceta Bevka, ki ima enoto krajevne knjižnice tudi v Solkanu, v Rožni Dolini pa se nahaja knjižnica Univerze v Novi Gorici.
V obmejnem pasu je zaradi Evropske prestolnice kulture GO! 2025 nastało obnovljeno območje namenjeno kulturi, druženju in turizmu t.i. EPIC distrikt, kjer je vzpostavljen nov večnamenski interpretacijski center EPIC, Super osmica in Igrišče GOGI&GIGI.[5]
Kultura
[uredi | uredi kodo].jpg)
Kulturne ustanove:
- SNG Nova Gorica
- Evropska prestolnica kulture Nova Gorica Gorica - GO! 2025
- Kulturni dom Nova Gorica
- Kulturni center Mostovna
- Goriški muzej
- Mladinski center Nova Gorica
- Mestna galerija
- Galerija Artes
- Galerija Frnaža
- Galerija GONG
Prireditve:
Glasbene skupine:
Decembra 2020 je bila sprejeta skupna kandidatura Nove Gorice in Gorice za Evropsko prestolnico kulture 2025. Mesti sta bili prva prestolnica kulture, ki se je raztezala čez dve državi.[6] Uradna otvoritev prestolnice kulture je potekala 8. februarja 2025.[7] Delegacija treh poslancev Evropskega parlamenta iz odbora za kulturo in izobraževanje (CULT) je obiskala Novo Gorico in Gorico. Na terenu so se srečevali z občani obeh mest in ustvarjalci različnih kutlurnih področij - od likovne umetnosti, intermedije, literature, kinematografije, glasbe, uprizoritvenih umetnosti, kulinarike in znanosti, da bi v praksi spoznali kako se dve mesti, razdeljeni skozi travmatično zgodovino, združujeta skozi ta kulturni projekt in predstavljata vzor za celotno Evropo. "To je najbolj izjemna evropska prestolnica kulture doslej", je dejal predsednik Odbora Hannes Heide. [8]
Turizem
[uredi | uredi kodo].jpg)
Na Kidričevi ulici 11 se nahaja Turistično informacijski center in Center trajnostne mobilnosti Nova Gorica, ki ju upravlja Javni zavod za turizem Nova Gorica in Vipavska dolina.[9]
Na jugu Nove Gorice se na vzpetini Kostanjevica nahaja frančiškanski samostan. Domačini območje imenujejo Kapela. Samostan ima izjemno cerkev s štukaturami in poslikavami. V njem je bogata knjižnica. Posebnost je kripta pod njegovo cerkvijo, v kateri so pokopani člani francoske kraljeve družine Bourbon, z zadnjim kraljem rodbine, Karlom X.[10]
Hoteli:
- Park Hotel
- Perla Casinò & Hotel
Arhitektura
[uredi | uredi kodo].jpg)
Verska arhitektura:
- Samostan Kostanjevica, zgrajen v 17. stoletju.
- Sostolnica Kristusa Odrešenika, Nova Gorica
- Bazilika Marije, Božje Matere, Sveta Gora
Arhitekturno najpomembnejše stavbe v Novi Gorici:
- Bloki ob Kidričevi (Ruski bloki) - prve stanovanjske stavbe ob magistrali
- Občinska stavba, arhitekt Vinko Glanz
- Nebotičnik - svojčas najvišja stavba mesta
- Eda center - današnja najvišja stavba mesta
- Železniška postaja - iz časa Avstro-Ogrske
- SNG Nova Gorica (včasih Primorsko narodno gledališče), arh. Vojteh Ravnikar
- Knjižnica Franceta Bevka, arhitekt Vojteh Ravnikar
- EPIC center
Trgi v Novi Gorici:
- Bevkov trg
- Trg Evrope (Trg Transalpina) pred železniško postajo Nova Gorica, ki je od leta 1947 razdeljen med Italijo in Slovenijo.
- Trg Edvarda Kardelja
- Spomenik Edvardu Rusjanu, zgrajen leta 1960 in posvečen pionirju letalstva Avstro-Ogrske.
Gasilci
[uredi | uredi kodo]27. julija 1948 je v Solkanu ustanovljeno Prostovoljno gasilsko društvo Solkan. Izvoljen predsednik Alojz Srebrnič - Džidži, poveljnik Ivan Zavrtnik - Nutej in tajnik Viktor Volk.[11] Leta 1958 se je društvo preselilo v nov gasilski dom v Novi Gorici. Društvo pridobi vozilo TAM Pionir. 11. julija 1991 je ustanovljena Gasilska enota Nova Gorica.[12]
Znameniti Novogoričani
[uredi | uredi kodo]- Emil Aberšek
- Denis Arčon
- Iztok Arčon
- Matej Arčon
- Samo Turel
- Alan Jakin
- Jože Babič
- Ivo Barišič
- Hubert Bergant
- France Bevk
- Marjan Bevk
- Zoran Božič
- Bojan Bratina
- Gvido Bratina
- Diego de Brea
- Marijan Brecelj
- Mirko Brulc
- Aljoša Buha
- Štefan Cigoj
- Diego De Brea
- Srečko Fišer
- Slavko Furlan
- Ludvik Gabrijelčič
- Kostja Gatnik
- Teja Glažar
- Robert Golob
- Ervin Hladnik Milharčič
- Jožko Humar
- Zoltan Jan
- Boris Jukić
- Vasja Klavora
- Dean Komel
- Silvester Komel
- Danilo Kovačič
- Teodor Lojk
- Branko Marušič
- Ivan Marušič
- Tomaž Marušič
- Tomaž Mastnak
- Bine Matoh
- Iztok Mlakar
- Vida Mokrin Pauer
- Anja Mugerli
- Negovan Nemec
- Nelida Nemec
- Maja Novak
- Borut Pahor
- Alenka Paulin
- Sergij Pelhan
- Marko Peljhan
- Dušan Pirjevec
- Stojan Plesničar
- Tine Ravnikar
- Vojteh Ravnikar
- Gianni Rijavec
- Marija Rus
- Neda Rusjan Bric
- Miran Rudan
- Igor Saksida
- Uroš Seljak
- Janez Starina
- Jožica Svete
- Rudi Šimac
- Majda Širca
- Mojca Širok
- Stanislav Škrabec
- Anja Štefan
- Jože Šušmelj
- Igor Vidmar
- Boštjan Vuga
- Tomaž Vuga
- Lucijan Vuga
- Marko Vuksanović
- Mirko Vuksanović
- Danilo Zavrtanik
- Miloš Žefran
- Niko Jurca
Sklici
[uredi | uredi kodo]- ↑ »Prebivalstvo po spolu in po starosti, občine in naselja, Slovenija, letno«. Statistični urad Republike Slovenije.
- ↑ »Opis enote nepremične kulturne dediščine, evidenčna številka 487«. Geografski informacijski sistem kulturne dediščine. Ministrstvo za kulturo Republike Slovenije.
- ↑ »Parlamentarci navdušeni nad Goricama | Pisarna v Ljubljani«. Evropski parlament. 30. oktober 2025. Pridobljeno 5. aprila 2026.
- 1 2 Dimitrijević, Milorad; Karamata, Stevan; Sikošek, Boris; Veselinović, Dobra (1973). TOLMAČ lista GORICA L 33-78. Osnovna geološka karta 1:100 000 (PDF) (poročilo). Beograd: Zvezni geološki zavod.
- ↑ »Konec tedna bo le zadišalo v Super osmici«. primorske.svet24.si. 25. julij 2025. Pridobljeno 2. aprila 2026.
- ↑ »Evropska prestolnica kulture 2025 bo Nova Gorica z Gorico«. MMC RTV-SLO. 18. december 2020. Pridobljeno 9. januarja 2025.
- ↑ »Slovenska deklica in italijanski deček s pritiskom na gumb in ob pesmi 'Insieme' odprla EPK«. 24ur.com. 8. februar 2025. Pridobljeno 27. januarja 2026.
- ↑ »Uradna spletna stran Evropskega parlamenta v slovenskem jeziku«. Evropski parlament. Evropski palament. 30. oktober 2025. Pridobljeno 2. aprila 2026.
- ↑ »Osebna izkaznica«. Turizem Nova Gorica in Vipavska dolina. Pridobljeno 5. julija 2024.
- ↑ »Grobnica Burbonov | Frančiškanski samostan Kostanjevica in Nova Gorica«. www.samostan-kostanjevica.si. Pridobljeno 5. julija 2024.
- ↑ »Prostovoljno gasilsko društvo Nova Gorica«. www.pgd-ng.si. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 6. avgusta 2024. Pridobljeno 18. julija 2024.
- ↑ »Zgodovina«. Gasilska enota Nova Gorica. 21. december 2022. Pridobljeno 18. julija 2024.
Viri
[uredi | uredi kodo]- Krušič, Marjan (2009). Slovenija: turistični vodnik. Založba Mladinska knjiga. COBISS 244517632. ISBN 978-961-01-0690-6.
- Plahuta, Slavica Nova Gorica 1947 - 1997 : Pričetki gradnje Nove Gorice Oko, 5, št. 89-94 (1997)
- Ukmar, Dragica. »Začetki gradnje Nove Gorice«. Kronika 41, št. 2 (1993), 18-37.
- Rosa, Jurij in Ivanka Uršič. Na Solkanskem polju je rastlo mesto : 50 let Nove Gorice : 50 (naj)starejših posamičnih javnih stavb v mestu Nova Gorica, zgrajenih od leta 1948 dalje. Nova Gorica, 1998.
- Občina Nova Gorica 1947-1977. Nova Gorica, 1977.
- Marušič, Branko. Nova Gorica. Motovun, 1988.
- Ravnikar, Edvard. »Nova Gorica po 35 letih«. Arhitektov bilten, št. 68-69 (1984), 43-46.
- Vrišer, Igor. »Nastanek in razvoj Nove Gorice : geografija novo nastajajočega mesta«. Geografski vestnik 31 (1959), 45-78.
Zunanje povezave
[uredi | uredi kodo]
- Mesto na travniku, dokumentarni film RTV Slovenije (2007)
- Literatura o Novi Gorici (arhivirana stran)
- Spletno mesto evropske prestolnice kulture Nove Gorice in Gorice
| Mednarodno | |
|---|---|
| Nacionalno | |
| Geografsko | |
| Drugo | |
