Nakšbandi

Nakšbandski red

الطريقة النقشبندية‎ al-Ṭarīqa al-Naqshbandīyya
Svetišče ustanovitelja reda Baha al-Din Nakšbanda v Uzbekistanu
Okrajšava	Nakšbandi
Poimenovana po	Baha al-Dinu Nakšbandu
Nastanek	14. stoletje
Ustanovitelj	Baha al-Din Nakšband
Kraj ustanovitve	Timuridsko cesarstvo
Tip	sufistični verski red
Kraj	Srednja Azija, Indijski podkontinent, Srednji vzhod

Nakšbandi, zapisan tudi kot Nakšibandi ali Nakšibendi, okrajšava za arabsko الطريقة النقشبندية (DMG aṭ-ṭarīqa an-Naqshbandiya), je eden od številnih sufijskih redov (tariqa, množina ṭuruq) islama. Nastal je v 14. stoletju v Srednji Aziji in se v naslednjih stoletjih širil. Njegov ustanovitelj je bil Baha al-Din Nakšband (1318–1389) iz Buhare (zdaj v Uzbekistanu) je bil zadnji v nizu duhovnih voditeljev, ki jim je prek Amirja Kulala (umrl 1379), Abdula Khalika Gujduvanija (umrl 1120), Jusufa Hamadanija (umrl 1140) in enega od štirih "pravilno vodenih" kalifov, Abu Bakra (umrl 634), mogoče slediti nazaj do samega preroka Mohameda (umrl 632).

Baha al-Din Nakšband se je po študiju v Samarkandu odpravil v mesto Nasaf, kjer je srečal Amirja Kulala in postal njegov učenec. Po Nakšbandovem lastnem pripovedovanju je nanj najbolj vplival davno pokojni sufijski šejk Abdul Khalik Gujduvani, ki se mu je prikazoval v videnjih.

Nakšbandski red se odlikuje po strogem spoštovanju šeriatskega (islamskega) prava in tihih praksah dhikra, ki jih je prevzel od prejšnjih srednjeazijskih mojstrov reda.

Nauki

Gujduvanijevi nauki so postali znani kot "Pot učiteljev" (perzijsko طريق خواجگان, DMG ṭarīq-i ḫwāǧagān). V njih je predstavil osem načel, ki jih je Baha al-Din kasneje sprejel kot del nakšbandskih naukov:

1. husch dar dam (perzijsko هوش در دم, DMG hūš dar dam, 'zavest pri dihanju')
2. nazar bar qadam (perzijsko نظر بر قدم, DMG naẓar bar qadam, 'pogled ob hoji')
3. safar dar watan (perzijsko سفر در وطن, DMG safar dar waṭan, 'potovanje v domovino', tudi notranje mistično potovanje)
4. chalwat dar andschuman (perzijsko خلوت در انجمن, DMG ḫalwat dar anǧuman, 'osamljenost v skupnosti')
5. yād kard (perzijsko ياد كرد, DMG yād-kard, 'spomin [na Boga]')
6. bāz-gascht (perz باز گشت, DMG bāz gašt, 'vrnitev [k Bogu]')
7. nigāh-dāscht (perzijsko نگاه داشت, DMG nigāh-dāšt, 'pozornost [na svoje srce]')
8. yād dāscht (perzijsko ياد داشت, DMG yād-dāšt, 'spomin [na Boga]')

"Pot učiteljev" je privabljala tadžiške in turkmenske muslimane in postala pomemben element družbene integracije v srednjeazijskem islamu, zlasti pod vladavino Timurlenka in njegovih naslednikov v Samarkandu, Buhari in Heratu od približno 1370 do 1507. V tem obdobju so se pojavili tudi Nakšbandovi nasledniki, katerih skupnost je delno izpodrinila ali absorbirala druge skupnosti, ki so nastale kot posledica nakšbandskega gibanja v naslednjih stoletjih.

Nakšbandi so se s svojo nagnjenostjo k prežemanju vsakdanjega življenja z vero in nadzorovanim, s šeriatom skladnim načinom življenja, predstavljali kot kozmopolitska skupnost, ki je v mnogih regijah pridobila precejšen politični, gospodarski in kulturni vpliv.

Po smrti Amirja Kulala je njegov naslednik postal Bahaudin Nakšband. Derviši tistega časa so tvorili jedro skupine, ki je kasneje postala Nakšbandi tarika.

Čeprav je bil nakšbandski tarikat precej strog in ni zajemal nekaterih umetniških dejavnosti, zlasti glasbe in "plesa" dervišev, v enaki meri kot drugi sufijski redovi, je na dvoru v Heratu gostil vodilne umetnike. Med znanimi nakšbandskimi derviši sta bila pesnika Jami (umrl 1492) in Mir Dard (umrl 1785).

Praksa

Zlati niz 40 zaporednih velikih šejkov kaže na dolgo tradicijo nakšbandskega reda

Pomembna značilnost nakšbandskega tarikata je tihi zikr (spomin na Boga), ki je v nasprotju z glasnim zikrom, ki se izvaja v drugih tarikatih in ki s svojimi raznolikimi napevi in instrumentalno spremljavo privlači mnoge vernike. Tihi zikr izvira iz obdobja, v katerem se je prerok Mohamed v begu pred mekanskimi zasledovalci zatekel v podzemno jamo. Da se ne bi dal z glasnim govorjenjem, je svojemu edinemu spremljevalcu, Abu Bakru, ukazal, naj izvaja tihi zikr.

Druga pomembna značilnost nakšbendskega tarikata je suhbat (perzijsko صحبت, DMG ṣuḥbat, 'pogovor, konverzacija, [družbena] interakcija'; iz arabščine صحبة, DMG ṣuḥba 'prijateljstvo; prijatelji'; turško sohbet). Subhat je intimen pogovor med šejkom in njegovim dervišem, ki poteka na najvišji duhovni ravni. Nakšbendi sami so prepričani, da jih bo mjihova pot, ob natančnem spoštovanju verskih dolžnosti, pripeljala do "prerokove popolnosti".

Zgodovina

Člani reda so se zelo zgodaj vključili v srednjeazijsko politiko, zlasti potem, ko je v 15. stoletju vodstvo prevzel Ubaidulah Ahrar (umrl 1490). Ahrar je vzdrževal tesne vezi s timuridskim princem Abu Saidom in šajbanskimi Uzbeki, kar je bilo ključnega pomena za politični razvoj sredi 15. stoletja. Člani reda so bili prisotni tudi v Mongolskem cesarstvu, saj je bil Junus Kan Mogul nakšbandski derviš.

Malo pred letom 1600 se je red trdno uveljavil tudi v Indiji. Poleg omenjenega pesnika Mir Darda je bil pomembna osebnost iz Delhija priznani šah Valiullah (umrl 1762), ki je prav tako pripadal kadirski tariki. Valiullah je prevedel Koran v perzijščino, da je veliko število muslimanov, ki niso govorili arabsko, razumelo knjigo in sledilo njenim naukom.

Današnji čas

Nakšbandi še danes igrajo pomembno vlogo v verskem življenju na Bližnjem vzhodu. Njihovo tariko je v Anatolijo prinesel Molla Ilahi (umrl 1409), kjer ima še vedno privržence, četudi je ustanovitelj Turške republike Atatürk leta 1925 objavol prepoved derviških središč. Ugledni politiki, kot sta Turgut Özal in Necmettin Erbakan, so kljub prepovedi vzdrževali tesne vezi z nakšbandskim šejkom Mehmedom Zahidom Kotkujem (umrl 1980). V nakšibandiji imajo korenine tudi izobraževalna gibanja Nurcu Cemaati, Süleymancılık in skupnost Menzil.

V Siriji je veliki mufti Ahmed Kaftaru (1912–2004) vodil ločeno vejo te bratovščine z velikim mednarodnim izobraževalnim centrom v Damasku.

V Iraku so nakšbandske milice leta 2007 sklenile zavezništvo z ostanki stranke Ba'ath, ki jo je vodil Izet Ibrahim ad-Duri. Sjupaj so se borili tako proti ameriškim okupacijskim silam, vladi, ki so jo podpirači Američani, pa tudi proti Al Kaidi.

V Nemčiji in ZDA so še posebej aktivni privrženci ciprskega šejka Mohameda Nazima Adila al-Kubrusija al-Hakkanija (1922–2014). Šejk ima velik krog nemških spreobrnjencev v islam, ki vodijo lastne založbe in objavljajo njegova dela v nemškem prevodu. Organizirani so tudi v skladu Haqqani (veja nakšbandi-hakkani) in sufijskem centru Rabbaniyya (nakšbandi). V ZDA ga zastopa lastna fundacija Haqqani, ki ima več podružnic, založbo in lasten študijski center v Michiganu.

V današnjem Dagestanu obstajata dve rivalski veji reda nakšbandov. Obe izhajata iz kurdskega šejka Mavlane Halidija al-Bagdadija (umrl 1827), ki velja za reformatorja reda. Njegovi privrženci so ustanovili svojo vejo, znano kot nakšbandi halidi. V 20. letih 19. stoletja so se halidijem pridružili prvi dagestanski učenjaki, med njimi Gazi Mohamed (imam 1828–1832) in Šamil (imam 1834–1859), oba iz avarske gorske vasi Gimri, ki sta vodila džihad proti Rusiji v tako imenovani muridski vojni. V zadnjih letih džihada se je v Dagestanu pojavila nova veja nakšbandov, znana kot Mahmudija. Veja izvira iz naukov Mahmuda al-Almalija (umrl 1877), dagestanskega šejka iz vasi Almalo v današnjem Azerbajdžanu. Mahmudski šejki niso sodelovali v džihadu, ker so ga imeli za nesmiselnega. Najpomembnejši avtoriteti Mahmudije sta bila polihistor, šejk, kadi, zdravnik in džihadistični mislec Saifalah-Kadi Bašlarov (umrl 1919) in njegov učenec Hasan al-Kahi (umrl 1937).

V Uzbekistanu je zgodovinska zapuščina sekte nakšbandi doživela pomemben preporod po razpadu Sovjetske zveze. Njihova etika se uradno promovira kot osrednji element nacionalne kulture in kot lokalna protiutež mednarodnim islamističnim gibanjem. Grobnica Baha-ud-dina Nakšbanda v bližini Buhare je postala nacionalni spomenik in služi tudi kot mednarodno romarsko središče nakšbandov z vsega sveta.

• 
  Mavzolej Baha-ud-Din Nakšbanda v Buhari
• 
  Mošeja in grobnica Ahmeda Sirhindija v Punjabu v Indiji, vidnega voditelja nakšbandskega reda
• 
  Svetišče Sayyid Mir Džan an Nakšbandi v Lahoreju v Pakistanu
• 
  Svetišče Mojnuddina Hadija Nakšbanda v Srinagarju v Kašmirju
• 
  Grobnica Abdurrahmana Batuhamparja, nakšibandijskega šejka na Sumatri
• 
  Kanaka (molilnica) nakšbandijev na Saqqezovem bazarju v Iranu
• 
  Ma Laičijev mavzolej (Hua Si Gongbei) v mestu Linšja je najzgodnejši in najpomembnejši spomenik nakšandijev na Kitajskem

Viri

• Moshe Gammer: The Beginnings of the Naqshbandiyya in Dāghestān and the Russian Conquest of the Caucasus. In: Die Welt des Islams. New Series, Bd. 34, Nr. 2, 1994, str. 204–217, JSTOR 1570930.
• Fritz Meier: Zwei Abhandlungen über die Naqšbandiyya, Orient-Institut, Steiner, Stuttgart 1994. (Digitalisat UB Halle)
• Itzchak Weismann: The Naqshbandiyya. Orthodoxy and Activism in a Worldwide Sufi Tradition (= Routledge Sufi Series. 8). Routledge, London u. a. 2007, ISBN 978-0-415-32243-0.