Pojdi na vsebino

Kloksacilin

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Kloksacilin
Klinični podatki
Blagovne znamke(v Sloveniji ni registriran)[1]
AHFS/Drugs.comMicromedex Detailed Consumer Information
Nosečnostna
kategorija
  • ZDA: B (raziskave na živalih niso dokazale škodljivosti)
    Način uporabeperoralno, i.m.
    Oznaka ATC
    Farmakokinetični podatki
    Biološka razpoložljivost37 do 90 %
    Vezava na beljakovine95 %
    Razpolovni čas30 min do 1 ure
    Izločanjeskozi ledvice in z žolčem
    Identifikatorji
    • (2S,5R,6R)-6-{[3-(2-klorofenil)-5-metil-
      oksazol-4-karbonil]amino}-3,3-dimetil-7-okso-
      4-tia-1-azabiciklo[3.2.0]heptan-2-karboksilna kislina ali 5-metil-3(2-klorofenil)4 izoksazoil penicilin
    Številka CAS
    PubChem CID
    DrugBank
    ChemSpider
    UNII
    KEGG
    ChEBI
    ChEMBL
    CompTox Dashboard (EPA)
    ECHA InfoCard100.000.468 Uredite to na Wikipodatkih
    Kemični in fizikalni podatki
    FormulaC19H18ClN3O5S
    Mol. masa435,88 g·mol−1
    3D model (JSmol)
    • O=C(O)[C@@H]3N4C(=O)[C@@H](NC(=O)c2c(onc2c1ccccc1Cl)C)[C@H]4SC3(C)C
    • InChI=1S/C19H18ClN3O5S/c1-8-11(12(22-28-8)9-6-4-5-7-10(9)20)15(24)21-13-16(25)23-14(18(26)27)19(2,3)29-17(13)23/h4-7,13-14,17H,1-3H3,(H,21,24)(H,26,27)/t13-,14+,17-/m1/s1
    • Key:LQOLIRLGBULYKD-JKIFEVAISA-N

    Kloksacilin je penicilinski antibiotik,[2] ki se uporablja v zdravljenju številnih bakterijskih okužb,[3] kot so impetigo, celulitis, pljučnica, septični artritis in vnetje zunanjega ušesa.[3] Spada med tako imenovane antistafilokokne antibiotike, saj je načeloma učinkovit pri zdravljenju okužb s stafilokoki;[4] ni učinkovit pri okužbah, ki jih povzroča proti meticilinu odporni Staphylococcus aureus (MRSA).[2] Uporablja se peroralno (skozi usta) in v obliki intramuskularne injekcije.[3]

    Neželeni učinki vključujejo slabost, drisko in preobčutljivostne reakcije, vključno z anafilaksijo.[3] Lahko pride tudi do driske zaradi okužbe s Clostridium difficile.[2] Pri posameznikih, pri katerih je ob uporabi penicilinskih antibiotikov prišlo do preobčutljivostne reakcije, se uporaba kloksacilina odsvetuje.[3] Podatki kažejo, da je uporaba med nosečnostjo relativno varna.[3]

    Kloksacilin so patentirali leta 1960 ter ga odobrili za klinično uporabo leta 1965.[5] Uvrščen je na seznam osnovnih zdravil Svetovne zdravstvene organizacije, torej med najpomembnejša učinkovita in varna zdravila, potrebna za normalno zagotavljanje zdravstvene oskrbe.[6] V Sloveniji ni registriranega zdravila s kloksacilinom.[1]

    Mehanizem delovanja

    [uredi | uredi kodo]

    Gre za polsintezni penicilinski antibiotik, ki deluje proti stafilokokom, ki proizvajajo betalaktamaze.

    Farmakokinetika

    [uredi | uredi kodo]

    Kloksacilin se za razliko od nekaterih drugih benzilpenicilinov absorbira iz prebavil po peroralni uporabi, vendar je absorpcija omejena.[4]

    Družba in kultura

    [uredi | uredi kodo]

    Kloksacilin so odkrili in razvili pri podjetju Beecham (danes GlaxoSmithKline).[7]

    Glej tudi

    [uredi | uredi kodo]

    Sklici

    [uredi | uredi kodo]
    1. 1 2 http://www.cbz.si/cbz/bazazdr2.nsf/Search?SearchView&Query=(%5BJENALISTI%5D=1)+(%5BSEZNAMUCINKNAZIV%5D=_kloksacilin*)&SearchOrder=4&SearchMax=301, Centralna baza zdravil, vpogled: 18. 3. 2021.
    2. 1 2 3 »Cloxacillin (Professional Patient Advice)«. www.drugs.com. Arhivirano iz spletišča dne 20. decembra 2016. Pridobljeno 10. decembra 2016.
    3. 1 2 3 4 5 6 World Health Organization (2009). Stuart MC, Kouimtzi M, Hill SR (ur.). WHO Model Formulary 2008. World Health Organization. str. 98, 100, 110–111, 586, 602, 614, 623. hdl:10665/44053. ISBN 9789241547659.
    4. 1 2 Kovačič, Alenka, Locatelli, Igor, Mrhar, Aleš (2010). Farmakokinetika penicilinskih antibiotikov: preklop iz intravenske na peroralno terapijo. Zdravstveno varstvo, letnik 49, številka 4, str. 211-218.
    5. ↑ Fischer, Janos; Ganellin, C. Robin (2006). Analogue-based Drug Discovery (v angleščini). John Wiley & Sons. str. 490. ISBN 9783527607495. Arhivirano iz spletišča dne 20. decembra 2016.
    6. ↑ World Health Organization (2019). World Health Organization model list of essential medicines: 21st list 2019. Geneva: World Health Organization. hdl:10665/325771. WHO/MVP/EMP/IAU/2019.06. License: CC BY-NC-SA 3.0 IGO.
    7. ↑ David Greenwood (2008). Antimicrobial drugs: chronicle of a twentieth century medical triumph. Oxford University Press US. str. 124–. ISBN 978-0-19-953484-5. Arhivirano iz spletišča dne 6. junija 2013. Pridobljeno 18. novembra 2010.